Ledne razmere pod Prisojnikom

S Stojanom Kejžarjem, ki je sicer novopečeni član AO Rašica, po alpinističnem stažu in izkušnjah pa zelo zapečen, sva to soboto brusila kremplje v Centralnem slapu pod Prisojnikom. Ledne razmere so glede na majhno količino snežnih padavin v zadnjih tednih relativno dobre. Večdnevni mraz je opravil svoje, sam led pa je na večih mestih krhek in se lomi v krožnikih.

Spodaj: Najtežji raztežaj. V spodnjem delu me presenetijo fascinantno oblikovane tvorbe v ledu - gobice, ki pa znajo biti zoprne, saj gre ponekod napredovanje zgolj z zatikanjem. Siloviti zamahi s stroji tu nimajo kaj iskati, saj se ti sicer sproti vse podira. V sveči pa me je pošteno navilo. V samem vznožju sveče tudi večkrat zmanjkalo stopov, tako da so noge večkrat zabingljale.. :)

Spodaj: Stojan - Stojko. Po dvajsetletnem odmoru se zopet vrača v alpinistične sfere.. Kapo dol!

Spodaj: Stojan v četrtem raztežaju.

Spodaj: Desetmetrski, vendar lažji skok v 5. raztežaju.

Spodaj: V smeri so urejena sidrišča za spust s 60 m dvojno (oz. polovčno, kar je isto) vrvjo.

Spodaj: Centralni in desni slap od daleč.

Spodaj: Lambada izgleda zelo privlačno..

Spodaj: Panorama tipa Ansel Adams, sicer pa Velika in Mala Mojstrovka ter Nad Šitom glava.


Plezala: Stojan Kejžar in Matej Rozman
Smer: Centralni slap, WI 5- (AO), 150 m

Uvod v zimsko sezono

V okviru alpinistične šole AO Rašica je bila včeraj izvedena skupna tura. Začetnemu namenu pristopiti na Ledinski vrh smo se zaradi obilnega nepredelanega snega (ponekod tudi več kot meternapihanega snega) odpovedali. Turo smo tako predčasno zaključili pri Kranjski koči na Ledinah. Kar se tiče razmer v gorah je splošni vtis zelo dober, saj je očitno, da bo letošnja zimska sezona postregla z veliko več ledu kot lani.

Zgoraj: Naša četica tečajnikov deluje od daleč kot nekakšen smile :)

Zgoraj: Četica tečajnikov nestrpno čaka na detajl ture (v Žrelu)

V kraljestvu zasavskih gozdov

Včeraj se nas je nekaj drajtularskih wanabeejev iz AO Rašica odpravilo v plezališče Znojile (od Trojan proti Čemšeniški planini in čez Jesenovo). Zelo nas je presenetila pestrost smeri, ki je od lažjih štiric do osme plus stopnje. Sama skala je sicer ponekod nekoliko krušljiva, večinoma pa ponuja izvrstno dry plezarijo z zatikanjem v najrazličnejših razčlembah. Precej je tudi umetnih luknjic, ki omogočajo res pravo uživaško frikarijo tudi v previsih.. Monopointi obvezni!

Zgoraj: Peter Juvan v smeri "Včasih so", DV+

Zgoraj: Matevž Kramer v poziranju za reklamni katalog Black Diamond :)

Zgoraj: Luka iz celjskega AO v smeri Whiskey z ledom, D7+

V Znojile smo se podali: Jaka Rovan, Peter Juvan, Peter Praznik, Matevž Kramer, Janez Toni in moja malenkost

Vranjska Draga 2007

Matic Standeker imenovan tudi Matiček (AO RAŠICA) je v nedeljo preplezal smer Zimbabwe (6b+, 15 m). Smer je znana kot izredno platasta z minimalnimi oprimki in komaj vidnimi stopi. Ključni gib je nekaj metrov pod vrhom in je res zelo težak.
Slike si lahko s klikom na njih tokrat ogledate v originalni velikosti.

Pri tekmovanju "Best move 2007" je vse svoje sposobnosti pokazal tudi Blaž Grapar (AO RAŠICA)

Back in the game!

Po skoraj treh mesecih pavze, se zopet javljam.. Vsem, ki ste v tem času željno čakali novih prispevkov in sem vas vsled mojega "izginotja" pustil razočarane, se seveda globoko opravičujem! Skratka, v prihodnje se nameravam oglašati pogosteje. Upam, da vas bo moje fotografsko oko navduševalo še naprej..

Zgoraj: Mojca Balant v plezališču Glinščica.

Zgoraj: Mima Suhadolc - utrujena od svojega prvega poskusa v smeri z oceno 6c+.

Zgoraj: Janez Toni v previsu.

Vršac, Smer mladosti, VII, 1000 m

To sredo (15.8.) sva s Tadejem Debevcem zlezla Smer mladosti v Vršacu (VII, 1000m). Do vstopa v 400 metrov visoko steno je bilo potrebnih 600 metrov uvoda (Ceklinova smer, III-IV), ki je kot nekakšna aromaterapija med pravimi trentarskimi borovci in travami. Zgornji štiristometrski šus pa ponudi vse od trentarsko-krušljivih raztežajev in gladkih ter ponekod mokrih prečnic do prave kompaktne uživancije. Pisec tega prispevka je smer opravil po trentarsko na A0, smer pa si bo zapomnil tudi po zaužiti (trentarski) deževnici na Prehodavcih :( Soplezalec je seveda vse raztežaje preplezal prosto in z lahkoto.
Zgoraj: V Ceklinovo smer sva vstopila ob prvi jutranji svetlobi in bila na vrhu te smeri ob 8:20.

Zgoraj: Dodobra ogreta od jahanja trentarskih borovcev in grabljenja ter cufanja trentarskih trav, sva nato vstopila v prvi raztežaj smeri, ki sta jo leta 1980 prva preplezala brata Pavel in Peter Podgornik.
Zgoraj: V sami smeri je nekaj krušljivih odstavkov, predvsem je nekoliko delikaten 1. raztežaj s krušljivim obhodom previsa (slabih 10m, VI-). Na fotografiji je soplezalec med plezanjem prečnice v tretjem raztežaju (VI).

Zgoraj: Prijetno presenečenje - pravi trentarski bong!

Zgoraj: Tudi sedmica je lahko travnata!

Zgoraj: Po dveh težkih in dolgih raztežajih sva prišla do vznožja petnajstmetrskega kamina, nad katerim oba nisva mogla skriti navdušenja. Lahko bi ga označil kot enega najlepših kaminov, kar sem jih do sedaj uspel plezati.

So trenutki, ko med plezanjem ne misliš drugega kot na plezanje in na to, kako boš premagal težave, so trenutki, ko komaj čakaš, da bo muk konec in boš na varnem, so pa tudi trenutki, ko se zaveš zakaj to počneš in veš, da je to prav.

Zgoraj: Na vrhu Vršaca sva po skoraj desetih urah plezanja stala oba nasmejana in navdušena nad smerjo. Relativno kratka časovnica gre na račun hitrega dostopa po Ceklinovi (slabe tri ure) in pa predvsem izkušenemu soplezalcu.
Za konec pa še kratka zgodbica o deževnici, ki sem jo nakazal v uvodu. Je že tako, da ne pravijo zastonj, da se pač deževnice raje izogibaj, če se le da. Ko mi je oskrbnik na Prehodavcih to prav prijazno razlagal, sem samo zamahnil z roko, žejen mu seveda nisem verjel. No, zatem ko sem na mah spil pol litra te sicer nedolžne tekočine, malo kasneje pa še enkrat toliko, mi je med ne ravno kratkim sestopom nasmeh počasi padal z lic, vse skupaj pa se je spremenilo v pravo malo prebavno moro.. Kaj čmo, v alpinizmu so pač tudi taki trenutki.. :))

Utrinki iz Zillertala

Še nekaj čisto frikovskih fotk iz Zillertala. Na zgornji sliki pleza Tadej Debevec smer z oceno 7b/b+, na spopdnji pa češki plezalec napenja vse svoje mišice v smeri Litle Big Man (6c+)..
Vsi pa smo se prepričali o izvrstni in ponekod umetniško oblikovani skali..

Plezalni tabor v Zillertalu

Pretekli teden je imel rašiški AO alpinistični tabor v avstrijskem Zillertalu, kjer smo preplezali več smeri v izvrstnem granitu. Aktualne so bile večinoma večraztežajne, s svedrovci opremljene smeri težavnosti do 6b. Seveda pa smo se preizkusili tudi v težjih smereh v bližnjih plezališčih in na balvanih. Pomankljivost tega divjega zahodnoavstrijskega plezalnega področja je nekoliko manjša izbira lažjih smeri, saj se težavnost večine smeri giblje med sedmo in deveto stopnjo.
Vtisi glede kvalitete skale pa so več kot pozitivni, saj je plezanje v eni sami smeri lahko res zelo raznoliko. Tovrstni granit je takšen, da moraš nekaj metrov napredovati povsem oporno (po počeh), potem pa nekaj metrov v nerazčlenjenih ploščah, spet druga mesta pa so zelo podobna plezanju v apnencu pri nas.
Nekateri so opravili tudi nekaj zelo zanimivih gorskih podvigov na zillertalske tritisočake, ki postrežejo pod vrhom z lahkoprehodnim ledenikom. Več natančnejših podatkov o preplezanih smereh pa v naslednjih dneh...

Slackline ali hoja po vrvi

Ta teden smo Maja Grgič, Matic Standeker in jaz napeli najlonski trak za nekdanjim Pionirskim domom v Ljubljani in se preiskusili v tej odlični vaji za ravnotežje. No, midva z Majo sva se preiskušala, Matic pa je s svojimi uspešnimi doskoki direkt na vrv od tal demonstriral veščine izurjenega slackline-guruja! Na zgornji fotografiji sem ujel en takšen atraktiven doskok. Uporabljen je bil fotoaparat Nikon D40 z vgrajeno bliskavico (nastavitev bliskavice "slow/rear").

Rajska prečnica, 6a, 100 m, deep water solo

Po večtedenskem nenehnem vandranju po Julijskih Alpah, Dolomitih ter Centralnih Alpah, sem se nameraval malo odpočiti na morju. Na otok Rab sva se s punco Nino pripeljala seveda v največji vročini, vozeč se v neskončni koloni turistov. Clio pa nama je celo pot nudil namesto avtomatske klime, pravo savno.
Otok Rab - geografsko sila razgiban otok, na katerem najdeš pravo kamnito puščavo, do obsežnejših gozdov z visokoraslo makijo. Je tudi otok neštetih zalivčkov, ki pa so v tem času vsi obljudeni oziroma okupirani z jadrnicami, jahtami in najrazličnejšimi taksiboati, s katerih se na daleč sliši rusko, nemško, madžarsko in še kakšno govorico. Čisto sem že pozabil, kako je biti sredi divje narave, ko si jo hočeš ali nočeš moraš deliti s toliko drugimi pripadniki svoje vrste. V hribih, sem si večkrat rekel, je čisto druga scena..
Kljub temu sem si le nekako "izboril" svoj košček divjine na tem sicer izredno lepem otoku. Našel sem ga v bližini takoimenovanega Rajskega zaliva, ki pa je rajski v vsem razen v gostoti prebivalcev raja (beri: totalno nagužvan del obale, kjer se množice pečejo na razbeljeni mivki). Del obale se sredi zaliva nenadoma dvigne, v precej in celo zastrašujoče, proti morju nagnjen previs, visok okoli 25 metrov.Do previsne tvorbe je kakšnih 10 min hoje ob čereh, kmalu pa te pričaka le še butanje valov in oglašanje ptic. Te so si našle svoje bivališče v tem odmaknjenem delu obale, kjer njihov mir zmotijo le redki obiski kakšnih fanatičnih plezalcev. Sama skala je kot bi jo kakšen kipar oblikoval iz voska. Polno podprijemov, luskic, mostičev, kapnikov in drugih čisto naključnih oblik. Preplezal sem prečnico, v smeri najlažjih prehodov (tja do 6a), dolgo slabih sto metrov. Ker je nisem našel v nobenem vodničku, sem jo poimenoval Rajska prečnica, pač po zgledu sosedjega zaliva. Giblješ se ves čas v višini tik nad morjem do pet, šest metrov nad njim. Res fenomenalna izkušnja tale deep water soloing.Waterproof body za 10 kun - tako sva z Nino poimenovala napravo za prenašanje digitalnega fotoaparata po morju. Sam fotošuting niti ni bil tako enostaven, saj nisva imela na voljo čolna, s katerim bi lahko prišel do previsa. Fotografije so bile posnete z manjše čeri, oddaljene približno deset metrov od previsa, do katere je Nina priplavala z eno roko (v drugi je imela kozarec v katerem je bil fotič).

Debeljakova varianta v Travniku, VI+, 200m (800m)

Varianto Ašenbrenerja sva z Janezom Tonijem preplezala to soboto. V smeri, ki je nakdaj veljala za smer z veliko začetnico, sva se s soplezalcem morala potruditi predvsem v spodnjem šodrastem vstopu (do Vilic), nekoliko potrpežljivosti pa je bilo potrebno tudi pri sestopu preko Mojstrovk in Hanzove poti, pa preko Slemena nazaj do izhodišča v Tamarju.
Sicer pa v osrednjem, črnem delu stene pet raztežajev napetega plezanja po luskah (oporno) in navpičnih ploščah, vmes pa te preseneti previs pri katerem moraš tudi malo premisliti, kako ga boš zdelal. Za celo smer sva potrebovala dobrih šest ur.

Vrnitev domov

Po točno enem tednu vandranja po Alpah smo spet doma v naši (prevroči) domovini. Vožnja iz Chamonixa, raje recimo kuhanje v kot žar pregretem cliu, je trajala nekaj več kot 8 ur. Pred vstopom v Slovenijo smo naše potovanje kronali še s hitrim skokom v morje na Tržaški Costieri. Dokaj čista morska voda nam je povrnila vse izgubljene moči med enotedenskim intenzivnim plezalnim pohodom. Če povzamem, imeli smo se res super, sploh glede na to, da se člani med sabo prej nismo dobro poznali. Najbolj zabaven mi je bil, kako naj rečem, češki pristop, kar se tiče nočitev, ki so bile, kjer se je le dalo "na črno". Tudi priprave na plezanje so izgledale tako, da smo okupirali nekaj parkirnih mest na kakšnem zapuščenem makadamskem parkirišču in je bilo vse povsod polno plezalne opreme, umazanih loncev in najrazličnejših konzerv s hrano. Tega, da so nas fini turisti postrani gledali in se nasmihali, raje ne omenjam. Sicer pa, kdor je že bil na takšnem tripu in predvidevam, da bralci tega spletnika so gotovo to že večkrat dali skoz, vedo, kako je to in bodo rekli: "Ja valjda, klasika!"
Kar se tiče plezalnega dela, pa naj velja moje največje zadovoljstvo in navdušenje. Naša pot se je začela v Dolomitih, v južni steni Tofane, nadaljevala kot nekakšen intermezzo v Selli in končala v Chamu. Najprej Tofana di Roses: Uspel sem si uresničiti veliko željo in plezati v tej veličastni steni nad Cortino d'Ampezzo. Z Miho Zupinom sva se preiskusila v znani klasični smeri Leveti. No, po njej sva plezala nekaj prvih raztežajev, potem pa zavila malo po svoje. V srednjem delu stene je res toliko lepih prehodov v najbolj kompaktni skali, kar si jih lahko predstavljaš in četudi je v najini liniji kar naenkrat zmanjkalo klinov, to ni predstavljalo nobene ovire. V zgornjem delu, ki izgleda kot en sam previs višine Kogla, sva zavila v smer Costantini Ghedina, naredila še eno (dokaj previsno) prečnico po svoje, nato pa kar naenkrat izstopila na vršno polico. Od nje se vijejo prehodi do izstopnega grebena še kakšnih 150 višinskih metrov. Najina končna linija res ni bila zgled, kako preplezati neko smer pravilno, po skici, je pa res da sva dodobra spoznala vsaj polovico desnega ostenja te gorske lepotice!Sledil je sestop do avta, nato pa smo se še istega dne odpravili v Sello. Prihod v nočnih urah nas je prisilil, da smo prenočili kar na jasi zraven počivališča ob cesti (na sicer dokaj očitnem mestu). Za nas je bilo pomembno, da smo dolgo in kvalitetno spali. Živalsko-rastlinsko cesarstvo nam je bilo resnično naklonjeno, kot tudi italijanski inšpektorji, ki se z nami na srečo niso hoteli ubadati..Tega dne smo preplezali v steni Piz Ciavazes smeri Vinatzer in Buhlovo, nato pa se celo noč vozili do Chamonixa.
Utrujeni od iskanja primernega "placa", smo sredi noči podlegli skušnjavi in se naslednjega dne prečeharili v kempu Mer du Glace. Chamonix je veliki večini dobro poznano mesto, na tem mestu naj dodam, da je za časa našega bivanja bilo tam res nenavadno vroče. Veliko hladneje je seveda bilo v trenutku, ko sva z Miho izstopila iz gondole na Aigi du Midi. Medtem, ko sva si na razgledni rampi obuvala dereze in se oblačila v topla oblačila, sva bila deležna nekaj pozornosti mladih Korejk v minicah in z najnovejšimi panasoniki. One skoraj gole, midva pa s čelado na glavi in v rokavicah iz kuhane volne, vse skupaj na višini 3500 m, ne vem no, kot nekakšen bivanjski kontrast, ali kaj.
Na poti sva si ogledovala severno steno Tacula, nekoliko zadaj pa je že molela vršna glava Grand Capucina, v katerem sva imela namen splezati Švicarsko smer.
Utaborila sva se pod steno, prijazni francoski alpinisti pa so nama posodili snežno lopato za izkop "gradbene jame" najinega prebivališča sicer pretežkega lafuminega šotora. Proti večeru sva si skuhala fižolovo juho, nato pa oba crknila v toplem zavetju spalk. No, Miha je takoj zaspal, jaz pa sem kar nekaj paranojil sam pri sebi, da lokacija le ni najbolj ustrezna, saj smo bili preblizu strmih brežin, s katerih lahko kaj leti dol. Sredi noči je res nekaj zgrmelo mimo nas, tako da je bila moja paranoja upravičena, spanja pa je bilo bore malo.
V Švicarski smeri sva enostavno povedano uživala. Navpična stena, proti vrhu previsna, ponuja enega izmed najboljših granitov v Alpah. Navpične poči, granitne plošče, ki so bile "opremljene" s kot nekakšnimi gobicami-izrastki, veliko možnosti za vmesno varovanje, južna lega.. Temu ustrezno sva se tudi napravila, se pravi, set frendov in jebic, anorak in pol litra pijače ter še nekaj dodatnih nujnosti. Kladivo in kline sva seveda pustila spodaj. Ker je bila možnost sestopa po smeri z urejenimi sidrišči za spust, sva celo čevlje pustila pod steno. Skratka, bolj frikanje kot resni alpinizem.
Naslednji dan sva z Miho preplezala še smer Voi de Salluard v Pointe Adolphe Rey, z varianto vstopa, ki jo prikazuje spodnja slika. Sledil je spust po vrvi do vznožja stene(po sosednji smeri), ter malce neprijetno prečenje nekaj stometrov ledenika v plezalkah. Kako je to izgledalo, raje ne bi, ha ha :)
Člani plezalnega izleta:
Miha Zupin
David Debeljak
Gregor Miklič
Matej Rozman

Preplezane smeri:
David Debeljak in Gregor Miklič:
Tofana di Roses, Pilastri, VII+, 650 m
Piz de Ciavazes, Vinatzer, VI+, 250 m
Petit Dru, Directe Americaine, VII-, 750 m

Miha Zupin in Matej Rozman:
Tofana di Roses, Leveti (varianta), VI+, 650 m
Piz de Ciavazes, Buhlova, VI+, 250 m
Grand Capucin, Švicarska, VII, 300 m
Pointe Adolphe Rey, Salluard, VI-, 200 m

Rehabilitacija v Campu Mer du Glace

Prebudili smo se v se eno sveze a soncno jutro, sledi pa celodnevni pocitek, saj smo po vecdnevni plezariji ze kar utrujeni. Pocitek bo prisel se posebej prav Davidu Debeljaku in Gregorju Miklicu, ki sta prezdela prejsno noc na ozki policki, na vrhu Ameriske direktne (seveda ob spremljavi mrzlega in vztrajnega montblanskega severnika). Rehabilitiranje poteka v placljivem kempu (takemu s tusem in pitno vodo, da dostopa do interneta niti ne omenjam), do sedaj smo se namrec ceharili, kjer je le bilo mogoce.

Spodaj: Na poti iz osrcja Dolomitov proti Chamonixu smo se ustavili na bencinski blizu Milana. Do zadnjega koticka nabasan clio je bil lajtmotiv nase poti.


Pogled proti Velikanovemu zobu iz campa pod G. Capucinom