Vršac, Smer mladosti, VII, 1000 m

To sredo (15.8.) sva s Tadejem Debevcem zlezla Smer mladosti v Vršacu (VII, 1000m). Do vstopa v 400 metrov visoko steno je bilo potrebnih 600 metrov uvoda (Ceklinova smer, III-IV), ki je kot nekakšna aromaterapija med pravimi trentarskimi borovci in travami. Zgornji štiristometrski šus pa ponudi vse od trentarsko-krušljivih raztežajev in gladkih ter ponekod mokrih prečnic do prave kompaktne uživancije. Pisec tega prispevka je smer opravil po trentarsko na A0, smer pa si bo zapomnil tudi po zaužiti (trentarski) deževnici na Prehodavcih :( Soplezalec je seveda vse raztežaje preplezal prosto in z lahkoto.
Zgoraj: V Ceklinovo smer sva vstopila ob prvi jutranji svetlobi in bila na vrhu te smeri ob 8:20.

Zgoraj: Dodobra ogreta od jahanja trentarskih borovcev in grabljenja ter cufanja trentarskih trav, sva nato vstopila v prvi raztežaj smeri, ki sta jo leta 1980 prva preplezala brata Pavel in Peter Podgornik.
Zgoraj: V sami smeri je nekaj krušljivih odstavkov, predvsem je nekoliko delikaten 1. raztežaj s krušljivim obhodom previsa (slabih 10m, VI-). Na fotografiji je soplezalec med plezanjem prečnice v tretjem raztežaju (VI).

Zgoraj: Prijetno presenečenje - pravi trentarski bong!

Zgoraj: Tudi sedmica je lahko travnata!

Zgoraj: Po dveh težkih in dolgih raztežajih sva prišla do vznožja petnajstmetrskega kamina, nad katerim oba nisva mogla skriti navdušenja. Lahko bi ga označil kot enega najlepših kaminov, kar sem jih do sedaj uspel plezati.

So trenutki, ko med plezanjem ne misliš drugega kot na plezanje in na to, kako boš premagal težave, so trenutki, ko komaj čakaš, da bo muk konec in boš na varnem, so pa tudi trenutki, ko se zaveš zakaj to počneš in veš, da je to prav.

Zgoraj: Na vrhu Vršaca sva po skoraj desetih urah plezanja stala oba nasmejana in navdušena nad smerjo. Relativno kratka časovnica gre na račun hitrega dostopa po Ceklinovi (slabe tri ure) in pa predvsem izkušenemu soplezalcu.
Za konec pa še kratka zgodbica o deževnici, ki sem jo nakazal v uvodu. Je že tako, da ne pravijo zastonj, da se pač deževnice raje izogibaj, če se le da. Ko mi je oskrbnik na Prehodavcih to prav prijazno razlagal, sem samo zamahnil z roko, žejen mu seveda nisem verjel. No, zatem ko sem na mah spil pol litra te sicer nedolžne tekočine, malo kasneje pa še enkrat toliko, mi je med ne ravno kratkim sestopom nasmeh počasi padal z lic, vse skupaj pa se je spremenilo v pravo malo prebavno moro.. Kaj čmo, v alpinizmu so pač tudi taki trenutki.. :))

Utrinki iz Zillertala

Še nekaj čisto frikovskih fotk iz Zillertala. Na zgornji sliki pleza Tadej Debevec smer z oceno 7b/b+, na spopdnji pa češki plezalec napenja vse svoje mišice v smeri Litle Big Man (6c+)..
Vsi pa smo se prepričali o izvrstni in ponekod umetniško oblikovani skali..

Plezalni tabor v Zillertalu

Pretekli teden je imel rašiški AO alpinistični tabor v avstrijskem Zillertalu, kjer smo preplezali več smeri v izvrstnem granitu. Aktualne so bile večinoma večraztežajne, s svedrovci opremljene smeri težavnosti do 6b. Seveda pa smo se preizkusili tudi v težjih smereh v bližnjih plezališčih in na balvanih. Pomankljivost tega divjega zahodnoavstrijskega plezalnega področja je nekoliko manjša izbira lažjih smeri, saj se težavnost večine smeri giblje med sedmo in deveto stopnjo.
Vtisi glede kvalitete skale pa so več kot pozitivni, saj je plezanje v eni sami smeri lahko res zelo raznoliko. Tovrstni granit je takšen, da moraš nekaj metrov napredovati povsem oporno (po počeh), potem pa nekaj metrov v nerazčlenjenih ploščah, spet druga mesta pa so zelo podobna plezanju v apnencu pri nas.
Nekateri so opravili tudi nekaj zelo zanimivih gorskih podvigov na zillertalske tritisočake, ki postrežejo pod vrhom z lahkoprehodnim ledenikom. Več natančnejših podatkov o preplezanih smereh pa v naslednjih dneh...