Vršac, Smer mladosti, VII, 1000 m

To sredo (15.8.) sva s Tadejem Debevcem zlezla Smer mladosti v Vršacu (VII, 1000m). Do vstopa v 400 metrov visoko steno je bilo potrebnih 600 metrov uvoda (Ceklinova smer, III-IV), ki je kot nekakšna aromaterapija med pravimi trentarskimi borovci in travami. Zgornji štiristometrski šus pa ponudi vse od trentarsko-krušljivih raztežajev in gladkih ter ponekod mokrih prečnic do prave kompaktne uživancije. Pisec tega prispevka je smer opravil po trentarsko na A0, smer pa si bo zapomnil tudi po zaužiti (trentarski) deževnici na Prehodavcih :( Soplezalec je seveda vse raztežaje preplezal prosto in z lahkoto.
Zgoraj: V Ceklinovo smer sva vstopila ob prvi jutranji svetlobi in bila na vrhu te smeri ob 8:20.

Zgoraj: Dodobra ogreta od jahanja trentarskih borovcev in grabljenja ter cufanja trentarskih trav, sva nato vstopila v prvi raztežaj smeri, ki sta jo leta 1980 prva preplezala brata Pavel in Peter Podgornik.
Zgoraj: V sami smeri je nekaj krušljivih odstavkov, predvsem je nekoliko delikaten 1. raztežaj s krušljivim obhodom previsa (slabih 10m, VI-). Na fotografiji je soplezalec med plezanjem prečnice v tretjem raztežaju (VI).

Zgoraj: Prijetno presenečenje - pravi trentarski bong!

Zgoraj: Tudi sedmica je lahko travnata!

Zgoraj: Po dveh težkih in dolgih raztežajih sva prišla do vznožja petnajstmetrskega kamina, nad katerim oba nisva mogla skriti navdušenja. Lahko bi ga označil kot enega najlepših kaminov, kar sem jih do sedaj uspel plezati.

So trenutki, ko med plezanjem ne misliš drugega kot na plezanje in na to, kako boš premagal težave, so trenutki, ko komaj čakaš, da bo muk konec in boš na varnem, so pa tudi trenutki, ko se zaveš zakaj to počneš in veš, da je to prav.

Zgoraj: Na vrhu Vršaca sva po skoraj desetih urah plezanja stala oba nasmejana in navdušena nad smerjo. Relativno kratka časovnica gre na račun hitrega dostopa po Ceklinovi (slabe tri ure) in pa predvsem izkušenemu soplezalcu.
Za konec pa še kratka zgodbica o deževnici, ki sem jo nakazal v uvodu. Je že tako, da ne pravijo zastonj, da se pač deževnice raje izogibaj, če se le da. Ko mi je oskrbnik na Prehodavcih to prav prijazno razlagal, sem samo zamahnil z roko, žejen mu seveda nisem verjel. No, zatem ko sem na mah spil pol litra te sicer nedolžne tekočine, malo kasneje pa še enkrat toliko, mi je med ne ravno kratkim sestopom nasmeh počasi padal z lic, vse skupaj pa se je spremenilo v pravo malo prebavno moro.. Kaj čmo, v alpinizmu so pač tudi taki trenutki.. :))