Ta teden smo Maja Grgič, Matic Standeker in jaz napeli najlonski trak za nekdanjim Pionirskim domom v Ljubljani in se preiskusili v tej odlični vaji za ravnotežje. No, midva z Majo sva se preiskušala, Matic pa je s svojimi uspešnimi doskoki direkt na vrv od tal demonstriral veščine izurjenega slackline-guruja! Na zgornji fotografiji sem ujel en takšen atraktiven doskok. Uporabljen je bil fotoaparat Nikon D40 z vgrajeno bliskavico (nastavitev bliskavice "slow/rear").
Po večtedenskem nenehnem vandranju po Julijskih Alpah, Dolomitih ter Centralnih Alpah, sem se nameraval malo odpočiti na morju. Na otok Rab sva se s punco Nino pripeljala seveda v največji vročini, vozeč se v neskončni koloni turistov. Clio pa nama je celo pot nudil namesto avtomatske klime, pravo savno.
Otok Rab - geografsko sila razgiban otok, na katerem najdeš pravo kamnito puščavo, do obsežnejših gozdov z visokoraslo makijo. Je tudi otok neštetih zalivčkov, ki pa so v tem času vsi obljudeni oziroma okupirani z jadrnicami, jahtami in najrazličnejšimi taksiboati, s katerih se na daleč sliši rusko, nemško, madžarsko in še kakšno govorico. Čisto sem že pozabil, kako je biti sredi divje narave, ko si jo hočeš ali nočeš moraš deliti s toliko drugimi pripadniki svoje vrste. V hribih, sem si večkrat rekel, je čisto druga scena..
Kljub temu sem si le nekako "izboril" svoj košček divjine na tem sicer izredno lepem otoku. Našel sem ga v bližini takoimenovanega Rajskega zaliva, ki pa je rajski v vsem razen v gostoti prebivalcev raja (beri: totalno nagužvan del obale, kjer se množice pečejo na razbeljeni mivki). Del obale se sredi zaliva nenadoma dvigne, v precej in celo zastrašujoče, proti morju nagnjen previs, visok okoli 25 metrov.
Do previsne tvorbe je kakšnih 10 min hoje ob čereh, kmalu pa te pričaka le še butanje valov in oglašanje ptic. Te so si našle svoje bivališče v tem odmaknjenem delu obale, kjer njihov mir zmotijo le redki obiski kakšnih fanatičnih plezalcev. Sama skala je kot bi jo kakšen kipar oblikoval iz voska. Polno podprijemov, luskic, mostičev, kapnikov in drugih čisto naključnih oblik. Preplezal sem prečnico, v smeri najlažjih prehodov (tja do 6a), dolgo slabih sto metrov. Ker je nisem našel v nobenem vodničku, sem jo poimenoval Rajska prečnica, pač po zgledu sosedjega zaliva. Giblješ se ves čas v višini tik nad morjem do pet, šest metrov nad njim. Res fenomenalna izkušnja tale deep water soloing.
Waterproof body za 10 kun - tako sva z Nino poimenovala napravo za prenašanje digitalnega fotoaparata po morju. Sam fotošuting niti ni bil tako enostaven, saj nisva imela na voljo čolna, s katerim bi lahko prišel do previsa. Fotografije so bile posnete z manjše čeri, oddaljene približno deset metrov od previsa, do katere je Nina priplavala z eno roko (v drugi je imela kozarec v katerem je bil fotič).
Varianto Ašenbrenerja sva z Janezom Tonijem preplezala to soboto. V smeri, ki je nakdaj veljala za smer z veliko začetnico, sva se s soplezalcem morala potruditi predvsem v spodnjem šodrastem vstopu (do Vilic), nekoliko potrpežljivosti pa je bilo potrebno tudi pri sestopu preko Mojstrovk in Hanzove poti, pa preko Slemena nazaj do izhodišča v Tamarju.
Sicer pa v osrednjem, črnem delu stene pet raztežajev napetega plezanja po luskah (oporno) in navpičnih ploščah, vmes pa te preseneti previs pri katerem moraš tudi malo premisliti, kako ga boš zdelal. Za celo smer sva potrebovala dobrih šest ur.
Po točno enem tednu vandranja po Alpah smo spet doma v naši (prevroči) domovini. Vožnja iz Chamonixa, raje recimo kuhanje v kot žar pregretem cliu, je trajala nekaj več kot 8 ur. Pred vstopom v Slovenijo smo naše potovanje kronali še s hitrim skokom v morje na Tržaški Costieri. Dokaj čista morska voda nam je povrnila vse izgubljene moči med enotedenskim intenzivnim plezalnim pohodom. Če povzamem, imeli smo se res super, sploh glede na to, da se člani med sabo prej nismo dobro poznali. Najbolj zabaven mi je bil, kako naj rečem, češki pristop, kar se tiče nočitev, ki so bile, kjer se je le dalo "na črno". Tudi priprave na plezanje so izgledale tako, da smo okupirali nekaj parkirnih mest na kakšnem zapuščenem makadamskem parkirišču in je bilo vse povsod polno plezalne opreme, umazanih loncev in najrazličnejših konzerv s hrano. Tega, da so nas fini turisti postrani gledali in se nasmihali, raje ne omenjam. Sicer pa, kdor je že bil na takšnem tripu in predvidevam, da bralci tega spletnika so gotovo to že večkrat dali skoz, vedo, kako je to in bodo rekli: "Ja valjda, klasika!"
Kar se tiče plezalnega dela, pa naj velja moje največje zadovoljstvo in navdušenje. Naša pot se je začela v Dolomitih, v južni steni Tofane, nadaljevala kot nekakšen intermezzo v Selli in končala v Chamu. Najprej Tofana di Roses: Uspel sem si uresničiti veliko željo in plezati v tej veličastni steni nad Cortino d'Ampezzo. Z Miho Zupinom sva se preiskusila v znani klasični smeri Leveti. No, po njej sva plezala nekaj prvih raztežajev, potem pa zavila malo po svoje. V srednjem delu stene je res toliko lepih prehodov v najbolj kompaktni skali, kar si jih lahko predstavljaš in četudi je v najini liniji kar naenkrat zmanjkalo klinov, to ni predstavljalo nobene ovire. V zgornjem delu, ki izgleda kot en sam previs višine Kogla, sva zavila v smer Costantini Ghedina, naredila še eno (dokaj previsno) prečnico po svoje, nato pa kar naenkrat izstopila na vršno polico. Od nje se vijejo prehodi do izstopnega grebena še kakšnih 150 višinskih metrov. Najina končna linija res ni bila zgled, kako preplezati neko smer pravilno, po skici, je pa res da sva dodobra spoznala vsaj polovico desnega ostenja te gorske lepotice!
Sledil je sestop do avta, nato pa smo se še istega dne odpravili v Sello. Prihod v nočnih urah nas je prisilil, da smo prenočili kar na jasi zraven počivališča ob cesti (na sicer dokaj očitnem mestu). Za nas je bilo pomembno, da smo dolgo in kvalitetno spali. Živalsko-rastlinsko cesarstvo nam je bilo resnično naklonjeno, kot tudi italijanski inšpektorji, ki se z nami na srečo niso hoteli ubadati..Tega dne smo preplezali v steni Piz Ciavazes smeri Vinatzer in Buhlovo, nato pa se celo noč vozili do Chamonixa.
Utrujeni od iskanja primernega "placa", smo sredi noči podlegli skušnjavi in se naslednjega dne prečeharili v kempu Mer du Glace. Chamonix je veliki večini dobro poznano mesto, na tem mestu naj dodam, da je za časa našega bivanja bilo tam res nenavadno vroče. Veliko hladneje je seveda bilo v trenutku, ko sva z Miho izstopila iz gondole na Aigi du Midi. Medtem, ko sva si na razgledni rampi obuvala dereze in se oblačila v topla oblačila, sva bila deležna nekaj pozornosti mladih Korejk v minicah in z najnovejšimi panasoniki. One skoraj gole, midva pa s čelado na glavi in v rokavicah iz kuhane volne, vse skupaj na višini 3500 m, ne vem no, kot nekakšen bivanjski kontrast, ali kaj.
Na poti sva si ogledovala severno steno Tacula, nekoliko zadaj pa je že molela vršna glava Grand Capucina, v katerem sva imela namen splezati Švicarsko smer.
Utaborila sva se pod steno, prijazni francoski alpinisti pa so nama posodili snežno lopato za izkop "gradbene jame" najinega prebivališča sicer pretežkega lafuminega šotora. Proti večeru sva si skuhala fižolovo juho, nato pa oba crknila v toplem zavetju spalk. No, Miha je takoj zaspal, jaz pa sem kar nekaj paranojil sam pri sebi, da lokacija le ni najbolj ustrezna, saj smo bili preblizu strmih brežin, s katerih lahko kaj leti dol. Sredi noči je res nekaj zgrmelo mimo nas, tako da je bila moja paranoja upravičena, spanja pa je bilo bore malo.
V Švicarski smeri sva enostavno povedano uživala. Navpična stena, proti vrhu previsna, ponuja enega izmed najboljših granitov v Alpah. Navpične poči, granitne plošče, ki so bile "opremljene" s kot nekakšnimi gobicami-izrastki, veliko možnosti za vmesno varovanje, južna lega.. Temu ustrezno sva se tudi napravila, se pravi, set frendov in jebic, anorak in pol litra pijače ter še nekaj dodatnih nujnosti. Kladivo in kline sva seveda pustila spodaj. Ker je bila možnost sestopa po smeri z urejenimi sidrišči za spust, sva celo čevlje pustila pod steno. Skratka, bolj frikanje kot resni alpinizem.
Naslednji dan sva z Miho preplezala še smer Voi de Salluard v Pointe Adolphe Rey, z varianto vstopa, ki jo prikazuje spodnja slika. Sledil je spust po vrvi do vznožja stene(po sosednji smeri), ter malce neprijetno prečenje nekaj stometrov ledenika v plezalkah. Kako je to izgledalo, raje ne bi, ha ha :)
Člani plezalnega izleta:
Miha Zupin
David Debeljak
Gregor Miklič
Matej Rozman
Preplezane smeri:
David Debeljak in Gregor Miklič:
Tofana di Roses, Pilastri, VII+, 650 m
Piz de Ciavazes, Vinatzer, VI+, 250 m
Petit Dru, Directe Americaine, VII-, 750 m
Miha Zupin in Matej Rozman:
Tofana di Roses, Leveti (varianta), VI+, 650 m
Piz de Ciavazes, Buhlova, VI+, 250 m
Grand Capucin, Švicarska, VII, 300 m
Pointe Adolphe Rey, Salluard, VI-, 200 m
Prebudili smo se v se eno sveze a soncno jutro, sledi pa celodnevni pocitek, saj smo po vecdnevni plezariji ze kar utrujeni. Pocitek bo prisel se posebej prav Davidu Debeljaku in Gregorju Miklicu, ki sta prezdela prejsno noc na ozki policki, na vrhu Ameriske direktne (seveda ob spremljavi mrzlega in vztrajnega montblanskega severnika). Rehabilitiranje poteka v placljivem kempu (takemu s tusem in pitno vodo, da dostopa do interneta niti ne omenjam), do sedaj smo se namrec ceharili, kjer je le bilo mogoce.
Spodaj: Na poti iz osrcja Dolomitov proti Chamonixu smo se ustavili na bencinski blizu Milana. Do zadnjega koticka nabasan clio je bil lajtmotiv nase poti. 
Pogled proti Velikanovemu zobu iz campa pod G. Capucinom
V preteklih dneh smo plezali v Tofani (Miha-Matej v smeri Leveti-varianta; VI+ 650m in David-Gregor v smeri Pilastri; VII+ 650 m) in v Piz de Civazes v vsem dobro poznanem obmocju Selle (Bulovo ter Vinatzer), danes pa smo se vrnili iz montblanskega visokolezecega podrocja. David Debeljak in Gregor Miklic sta plezala v Druju - Amerisko direktno, z Miho Zupinom pa sva splezala v Grand Capucinu Svicarsko smer in Voi d'Saliard v sosednjem hribu. Seveda smo temu ustrezno utrujeni, sledi pocitek in dvigovanje svoje telesne teze na normalno stanje. Ce bo vreme se naprej naklonjeno (mimogrede, v chamu je cez dan okoli 30 stopinj!), se nadejamo se kaksnega vzpona. Lep pozdrav vsem iz Kempa Mer du Glace.
Spodaj: Prebujanje v novo jutro, posnetek narejen iz sotora, ki sva ga postavila neposredno pod steno Capucina (spanje je bilo moteno zaradi grozecih podorov kamenja in snega v blizini). 
Miha v Svicarski smeri v juzni steni G. Capucina. Plezanje v zares izvrstnem granitu in skrajni izpostavljenosti ter na visini okoli 3500 metrih jemlje sapo tako ali drugace..
V stari klasiki Voi de Salliard: ker je bila v originalnem vstopu gneca, sva udarila varianto - kakih 10m navpicne poci, ki bi jo ocenil kakih 6a. Sama smer pa zelo napeta, ponuja vse od plezanja po luskah, (ki seveda znacilno bobnijo, ampak zacuda kar drzijo) do kaminov in previsnih detajlov..
Zabave v stilu rašiškega sprejema se nas je udeležilo kar nekaj članov, celo dva nečlana, prikazalo se je tudi nemalo letošnjih tečajcev. Tisti, ki bomo v čast 30-obletnici AO Rašica raje doma popili kakšno pivo več, seveda želimo odpravarjem veliko uspeha in predvsem sreče pri podvigih v oddaljenem Kavkazu..
