Vrnitev domov

Po točno enem tednu vandranja po Alpah smo spet doma v naši (prevroči) domovini. Vožnja iz Chamonixa, raje recimo kuhanje v kot žar pregretem cliu, je trajala nekaj več kot 8 ur. Pred vstopom v Slovenijo smo naše potovanje kronali še s hitrim skokom v morje na Tržaški Costieri. Dokaj čista morska voda nam je povrnila vse izgubljene moči med enotedenskim intenzivnim plezalnim pohodom. Če povzamem, imeli smo se res super, sploh glede na to, da se člani med sabo prej nismo dobro poznali. Najbolj zabaven mi je bil, kako naj rečem, češki pristop, kar se tiče nočitev, ki so bile, kjer se je le dalo "na črno". Tudi priprave na plezanje so izgledale tako, da smo okupirali nekaj parkirnih mest na kakšnem zapuščenem makadamskem parkirišču in je bilo vse povsod polno plezalne opreme, umazanih loncev in najrazličnejših konzerv s hrano. Tega, da so nas fini turisti postrani gledali in se nasmihali, raje ne omenjam. Sicer pa, kdor je že bil na takšnem tripu in predvidevam, da bralci tega spletnika so gotovo to že večkrat dali skoz, vedo, kako je to in bodo rekli: "Ja valjda, klasika!"
Kar se tiče plezalnega dela, pa naj velja moje največje zadovoljstvo in navdušenje. Naša pot se je začela v Dolomitih, v južni steni Tofane, nadaljevala kot nekakšen intermezzo v Selli in končala v Chamu. Najprej Tofana di Roses: Uspel sem si uresničiti veliko željo in plezati v tej veličastni steni nad Cortino d'Ampezzo. Z Miho Zupinom sva se preiskusila v znani klasični smeri Leveti. No, po njej sva plezala nekaj prvih raztežajev, potem pa zavila malo po svoje. V srednjem delu stene je res toliko lepih prehodov v najbolj kompaktni skali, kar si jih lahko predstavljaš in četudi je v najini liniji kar naenkrat zmanjkalo klinov, to ni predstavljalo nobene ovire. V zgornjem delu, ki izgleda kot en sam previs višine Kogla, sva zavila v smer Costantini Ghedina, naredila še eno (dokaj previsno) prečnico po svoje, nato pa kar naenkrat izstopila na vršno polico. Od nje se vijejo prehodi do izstopnega grebena še kakšnih 150 višinskih metrov. Najina končna linija res ni bila zgled, kako preplezati neko smer pravilno, po skici, je pa res da sva dodobra spoznala vsaj polovico desnega ostenja te gorske lepotice!Sledil je sestop do avta, nato pa smo se še istega dne odpravili v Sello. Prihod v nočnih urah nas je prisilil, da smo prenočili kar na jasi zraven počivališča ob cesti (na sicer dokaj očitnem mestu). Za nas je bilo pomembno, da smo dolgo in kvalitetno spali. Živalsko-rastlinsko cesarstvo nam je bilo resnično naklonjeno, kot tudi italijanski inšpektorji, ki se z nami na srečo niso hoteli ubadati..Tega dne smo preplezali v steni Piz Ciavazes smeri Vinatzer in Buhlovo, nato pa se celo noč vozili do Chamonixa.
Utrujeni od iskanja primernega "placa", smo sredi noči podlegli skušnjavi in se naslednjega dne prečeharili v kempu Mer du Glace. Chamonix je veliki večini dobro poznano mesto, na tem mestu naj dodam, da je za časa našega bivanja bilo tam res nenavadno vroče. Veliko hladneje je seveda bilo v trenutku, ko sva z Miho izstopila iz gondole na Aigi du Midi. Medtem, ko sva si na razgledni rampi obuvala dereze in se oblačila v topla oblačila, sva bila deležna nekaj pozornosti mladih Korejk v minicah in z najnovejšimi panasoniki. One skoraj gole, midva pa s čelado na glavi in v rokavicah iz kuhane volne, vse skupaj na višini 3500 m, ne vem no, kot nekakšen bivanjski kontrast, ali kaj.
Na poti sva si ogledovala severno steno Tacula, nekoliko zadaj pa je že molela vršna glava Grand Capucina, v katerem sva imela namen splezati Švicarsko smer.
Utaborila sva se pod steno, prijazni francoski alpinisti pa so nama posodili snežno lopato za izkop "gradbene jame" najinega prebivališča sicer pretežkega lafuminega šotora. Proti večeru sva si skuhala fižolovo juho, nato pa oba crknila v toplem zavetju spalk. No, Miha je takoj zaspal, jaz pa sem kar nekaj paranojil sam pri sebi, da lokacija le ni najbolj ustrezna, saj smo bili preblizu strmih brežin, s katerih lahko kaj leti dol. Sredi noči je res nekaj zgrmelo mimo nas, tako da je bila moja paranoja upravičena, spanja pa je bilo bore malo.
V Švicarski smeri sva enostavno povedano uživala. Navpična stena, proti vrhu previsna, ponuja enega izmed najboljših granitov v Alpah. Navpične poči, granitne plošče, ki so bile "opremljene" s kot nekakšnimi gobicami-izrastki, veliko možnosti za vmesno varovanje, južna lega.. Temu ustrezno sva se tudi napravila, se pravi, set frendov in jebic, anorak in pol litra pijače ter še nekaj dodatnih nujnosti. Kladivo in kline sva seveda pustila spodaj. Ker je bila možnost sestopa po smeri z urejenimi sidrišči za spust, sva celo čevlje pustila pod steno. Skratka, bolj frikanje kot resni alpinizem.
Naslednji dan sva z Miho preplezala še smer Voi de Salluard v Pointe Adolphe Rey, z varianto vstopa, ki jo prikazuje spodnja slika. Sledil je spust po vrvi do vznožja stene(po sosednji smeri), ter malce neprijetno prečenje nekaj stometrov ledenika v plezalkah. Kako je to izgledalo, raje ne bi, ha ha :)
Člani plezalnega izleta:
Miha Zupin
David Debeljak
Gregor Miklič
Matej Rozman

Preplezane smeri:
David Debeljak in Gregor Miklič:
Tofana di Roses, Pilastri, VII+, 650 m
Piz de Ciavazes, Vinatzer, VI+, 250 m
Petit Dru, Directe Americaine, VII-, 750 m

Miha Zupin in Matej Rozman:
Tofana di Roses, Leveti (varianta), VI+, 650 m
Piz de Ciavazes, Buhlova, VI+, 250 m
Grand Capucin, Švicarska, VII, 300 m
Pointe Adolphe Rey, Salluard, VI-, 200 m