Rajska prečnica, 6a, 100 m, deep water solo

Po večtedenskem nenehnem vandranju po Julijskih Alpah, Dolomitih ter Centralnih Alpah, sem se nameraval malo odpočiti na morju. Na otok Rab sva se s punco Nino pripeljala seveda v največji vročini, vozeč se v neskončni koloni turistov. Clio pa nama je celo pot nudil namesto avtomatske klime, pravo savno.
Otok Rab - geografsko sila razgiban otok, na katerem najdeš pravo kamnito puščavo, do obsežnejših gozdov z visokoraslo makijo. Je tudi otok neštetih zalivčkov, ki pa so v tem času vsi obljudeni oziroma okupirani z jadrnicami, jahtami in najrazličnejšimi taksiboati, s katerih se na daleč sliši rusko, nemško, madžarsko in še kakšno govorico. Čisto sem že pozabil, kako je biti sredi divje narave, ko si jo hočeš ali nočeš moraš deliti s toliko drugimi pripadniki svoje vrste. V hribih, sem si večkrat rekel, je čisto druga scena..
Kljub temu sem si le nekako "izboril" svoj košček divjine na tem sicer izredno lepem otoku. Našel sem ga v bližini takoimenovanega Rajskega zaliva, ki pa je rajski v vsem razen v gostoti prebivalcev raja (beri: totalno nagužvan del obale, kjer se množice pečejo na razbeljeni mivki). Del obale se sredi zaliva nenadoma dvigne, v precej in celo zastrašujoče, proti morju nagnjen previs, visok okoli 25 metrov.Do previsne tvorbe je kakšnih 10 min hoje ob čereh, kmalu pa te pričaka le še butanje valov in oglašanje ptic. Te so si našle svoje bivališče v tem odmaknjenem delu obale, kjer njihov mir zmotijo le redki obiski kakšnih fanatičnih plezalcev. Sama skala je kot bi jo kakšen kipar oblikoval iz voska. Polno podprijemov, luskic, mostičev, kapnikov in drugih čisto naključnih oblik. Preplezal sem prečnico, v smeri najlažjih prehodov (tja do 6a), dolgo slabih sto metrov. Ker je nisem našel v nobenem vodničku, sem jo poimenoval Rajska prečnica, pač po zgledu sosedjega zaliva. Giblješ se ves čas v višini tik nad morjem do pet, šest metrov nad njim. Res fenomenalna izkušnja tale deep water soloing.Waterproof body za 10 kun - tako sva z Nino poimenovala napravo za prenašanje digitalnega fotoaparata po morju. Sam fotošuting niti ni bil tako enostaven, saj nisva imela na voljo čolna, s katerim bi lahko prišel do previsa. Fotografije so bile posnete z manjše čeri, oddaljene približno deset metrov od previsa, do katere je Nina priplavala z eno roko (v drugi je imela kozarec v katerem je bil fotič).